Kot otrok se dobro spomnim, da me je bilo dolgo časa res zelo strah konjev. To je bilo zame relativno čudno, saj sem odraščal na vasi in pri tem pogosto pomagal sosedom pri opravilih. Zaradi tega sem bil skoraj vedno obkrožen s kmečkimi živalmi. A konjev sem se vedno bal in jih raje gledal od daleč. Bili so zelo veliki, zato me je bilo tega malo strah. Vedno sem imel občutek, da so nepredvidljivi in da lahko že en napačen gib povzroči težavo. Čeprav so mi vsi govorili, da so konji mirne živali, jim nisem čisto verjel. Zato sem se jim dolgo časa izogibal in nisem niti pomislil, da bi se jih kdaj dotaknil, kaj šele, da bi sedel na njih.

Malo kasneje pa je moj oče spoznal jahanje za otroke in me je na to tudi prijavil. Videl je namreč, da me je konjev precej strah in mi je želel dokazati, da so te živali čisto neškodljive. Zato sva se skupaj večkrat odpravila do soseda in mu pomagala pri delu s konji, kar mi je res pomagalo spoznati, da konji niso tako hudi, kot se zdi na prvi pogled. Najprej sem jih samo opazoval, nato sem jih začel hraniti, kasneje pa sem jih tudi počasi božal. Ta postopnost mi je dala občutek varnosti in samozavesti. Spoznal sem, da konji zelo dobro čutijo človeka in da so mirni, če si tudi sam miren. Tako sem počasi izgubil tisti začetni strah, ki sem ga imel dolga leta.

Ko sem se kasneje res odpravil na jahanje za otroke, sem se v te živali zaljubil – prirasle so mi k srcu. Zato se mi zdi jahanje za otroke odličen način, kako otroke spodbuditi, da jih ne bo več strah teh čudovitih živali. Poleg tega sem opazil, da jahanje ni samo zabava, ampak tudi odlična šola odgovornosti in potrpežljivosti. Nauči te, da moraš skrbeti za žival in ji zaupati, hkrati pa razvija ravnotežje in samozavest. Danes na to gledam kot na eno izmed boljših izkušenj iz otroštva, saj mi je pomagalo premagati strah in hkrati odkriti nekaj, kar mi je kasneje prineslo veliko veselja.