Včasih smo v življenju srečni in nam vse poteka v najlepšem redu, včasih pa nekomu življenje pokaže zobe in pristane na invalidskem vozičku. Spoznala sem fanta, ki je živel v domu in je bil na invalidskem vozičku in opornica za glavo mu je pomagala držati glavo, kajti sam je ni mogel. Doživel je prometno nesrečo in bil od takrat na invalidskem vozičku. Vedno je bilo lepo poklepetati z njim. Spoznala sem ga nepričakovano, ko je enkrat bil zunaj na sprehodu z vozičkom in sem ga vprašala, če potrebuje pomoč, ker sem videla, da mu opornica za glavo nekaj nagaja. 

Mlad fant je bil poln svežine, poln topline in energije, čeprav je rekel, da bo zadevo sam uredil in da ne potrebuje pomoči, sem  se nekako zaklepetala z njim, kar govorila sem in nisem nehala, on pa je klepetal z menoj. Tako sva se zaklepetala, da sem rekla, da upam, da se še kdaj srečava. Takrat mi je povedal kje živi in da bi bil vesel, da bi še poklepetal z menoj, čeprav sem videla, da mu opornica za glavo še kar nagaja in nisem mu upala pomagati, ker je hotel sam urediti stvari. 

Ko tako v življenju spoznaš nekoga, ki ima takšno izkušnjo za seboj in je še vedno nasmejan in poln energije, te kar malo pretrese, da smo mi včasih tako nejevoljni in tečni. Ker mu opornica za glavo še kar ni dala mira, sem mu pomagala kar v tišini, nič nisem rekla, je prijela sem jo in malo nagnila, tako je bila zadeva rešena, on pa niti ne vem če je vedel, da sem mu pomagala, kajti ni si pustil pomagati.

Takole z lahkoto sem mu jaz pomagala, on pa se je že najmanj pol ure trudil, da bi mu opornica za glavo prav stala, kako nemočni so nekateri ljudje, pa še vedno nasmejani. Takrat sem od njega šla z polno glavo in si rekla, da nikoli več ne bom težila za malenkosti, ker se ne splača. …