Čeprav si vsak dan odprem pipo, si nalijem kozarec vode, se umivam in tako naprej, sem šele pred kratkim zares pomislil oziroma se zamislil, kakšen privilegij je pitna voda. Ko sem bil pred časom na potovanju po tujini, sem prvič zares občutil, kako dragocena je lahko.

Takrat na potovanju nisem imel dostopa do pitne vode oziroma ta ni bila tako dostopna, da bi jo lahko pil kar iz pipe. Zato sem si jo moral prekuhavati, a sem hitro ugotovil, da tudi to ni vedno najbolj varno. Posledično sem jo moral kupovati v trgovinah. Ker sem jo kupoval skoraj vsak dan, me je to na koncu stalo kar precej denarja. V državah, kjer voda ni pitna, je v trgovinah namreč precej draga.

Ko sem se po potovanju vrnil domov, sem bil še kako hvaležen, da je pitna voda nekaj, na kar smo v Sloveniji povsem navajeni. Odpreš pipo in niti ne podvomiš, da voda ne bi bila pitna ali da bi vsebovala bakterije ali nevarne minerale. Zaradi tega se mi zdi, da se pogosto ne zavedamo, kako hvaležni smo lahko za to. Ko enkrat preživiš nekaj časa v državi, kjer pitna voda ni samoumevna, se šele zaveš, da ni tako dostopna, kot se zdi. Takrat se moraš vsak dan odpraviti v trgovino in si zagotoviti nekaj litrov. Vedno moraš biti tudi pozoren, da ti je ne zmanjka ob nepravem času.

Danes na vse skupaj gledam drugače kot prej. Zavedam se, da je vsak trenutek, ko odprem pipo in iz nje priteče pitna voda, velik privilegij, ki ga ne smemo jemati za samoumevnega. Za to smo lahko še kako hvaležni.