Enkrat, ko sem bila še majhna, sva z bratom šla po gozdu, ker sva ubrala bližnjico za pot domov. Bila sva namreč na obisku pri sorodnikih, ki so doma na robu vasi malo proti vrhu hriba. Ker so bile počitnice, sva se odločila, da si jih malo popestriva.

Verjetno naju bodo bili veseli. In res je bilo tako. Sorodniki so se naju zelo razveselili in še bolj so naju pohvalili, saj sva prišla peš tako daleč. Ves popoldan sva preživela z njimi, dokler se ni počasi delal mrak. Brat je bil starejši, zato sem mu zaupala pot domov po bližnjici. Na ovinku ceste je zavil na gozdno stezo in rekel, da bova tukaj prišla prej, saj pozna bližnjico. Odpravila sva se po gozdni poti, vedno bolj sva hodila hitreje, imela sem občutek, da želiva pred temo skozi gozd. Vedno bolj se je temnilo in najini koraki so postajali počasnejši in previdni in vedno manj se je videla steza. Ravno sem hotela reči, da je že prava tema, ko je iz nahrbtnika potegnil svetilko. Prižgal jo je in spet je postalo svetlo.

Namestil si jo je na glavo in si jo pritrdil s trakom. To je bila naglavna svetilka, ki jo je oče kupil ravno en dan pred tem. Malo me je skrbelo, če jo bo oče ta dan potreboval, pa me je brat pomiril, da mu jo je dovolil vzeti. Spet sva pospešila korake in komaj sem mu sledila, saj je naglavna svetilka svetila ravno pred njegove korake. Kmalu sva prišla iz gozda in tudi zunaj gozda je bila že tema.

Kmalu sva prišla do ovinka, kjer je že bila cestna razsvetljava. Spravil je naglavno svetilko nazaj v nahrbtnik in kmalu sva prišla domov. Bila sem kar utrujena, priznati sem morala, da me je bilo kar malo strah teme, čeprav je naglavna svetilka osvetljevala pot.