Naša družinska veriga je glede na hude bolezni, kar zdrava, nekako nimamo v družini raka ali kakšnih hudih bolezni, vseeno pa se je naš oče začel pri 60 letih počutiti zelo slabo in sumili smo na diabetes. Večkrat sem ga  videla jesti salame, kruh in piti vino, preko tega ne moremo, saj smo ga enostavno razumeli, to je bil njegov življenjski slog in vedeli so, če mu bomo to prepovedali, da bi bil zelo žalosten. Kajti to je bil njegov ritual, ko je prišla tista popoldanska ura si je na deski narezal malo salame, kruh, zelenjavo in spil kozarček ali dva vina. To je delal vsak dan, pa če tudi je vedel, da bi lahko s tem dobil diabetes, mu ni bilo pomembno. Enostavno je rekel, da se temu ne bo obrekel.

No bile so še druge stvari, vendar bi bilo ključnega pomena, da diabetes ne bi dobil, če bi šel prej na pregled in bi mu povedali, da ima povišan sladkor v hrani in bi pazil na prehrano. Tako pa na preglede ni želel in sladkor v krvi se je višal in diagnoza je bila diabetes, kajti diabetes pride ravno pri daljšem časovnem obdobju, ko prihaja do visoke ravni sladkorja v krvi. 

Na dan izvida je moj oče bil pošteno živčen, saj je vedel, da bo moral spremeniti svoj slog življenja in navade, če bo izvid diabetes in seveda je bil. Prve dni se moj oče sploh ni hotel pogovarjati in tako moja mami ni vedela, kaj sploh naj kuha, vendar se ni pustila, takoj je pregledala kaj lahko in kaj ne sme jesti, saj je diabetes resna bolezen, z katero se ne splača igrati. Tako je nekaj dni poslušala nerganje očeta in marsikdaj je krožnik ostal nedotaknjen, ker je pač naš oče pošteno trmast. Vendar mami se ni dala, saj pozna diabetes in ve, da lahko njega celo izgubi, če se ne bo držal diete, zato pri prehrani in pijači ne popušča.…